TIR zvezek

TIR zvezek

Zvezek TIR (zvezek TIR, mednarodni cestni prevoz)   je carinski tranzitni dokument, ki daje pravico do prevoza blaga čez državne meje v carinsko zapečatenih karoserijah ali zabojnikih s poenostavljenimi carinskimi postopki.

Dokument zajema cestni in multimodalni prevoz blaga (ki se izvaja v kombijih, priklopnikih, polpriklopnikih in zabojnikih) med državami, ki so priznale Carinsko konvencijo o mednarodnem prevozu blaga iz leta 1959 in 1975 z uporabo mednarodne cestne prevozne knjige (TIR).

Vsa motorna vozila morajo imeti za uporabo ustrezna dovoljenja pristojnih organov. Izda ga nacionalno garancijsko združenje (združenje), ki ga nato pooblastijo pristojni organi države.

CMR

CMR

CMR   je okrajšava francoske konvencije o pogodbi o mednarodnem cestnem prevozu blaga – KDPN.
CMR   – mednarodni tovorni list – je samokopirni obrazec, katerega oblika ni poenotena in se lahko v različnih državah bistveno razlikuje.

V mednarodnem tovornem prometu je CMR najpomembnejši transportni in komercialni dokument.
Za prevoznika, ki prevaža CMR tovor med dvema državama, veljajo pravila in predpisi omenjene konvencije, ki ima status konvencije ZN.

Tovorni list CMR je sestavljen v najmanj treh izvodih, ki jih overita pošiljatelj in prevoznik. Prvi izvod računa ostane pri pošiljatelju, drugi in tretji izvod spremljata tovor, po raztovarjanju drugi izvod podpiše prejemnik in ga izroči prevozniku, tretji ostane prejemniku.

CMR lahko izpolni pošiljatelj tovora, špedicija, prevoznik, za popolnost podatkov je odgovorna oseba, ki pečati v stolpec 22.

Zelo   pomembna   točka je   sovpadanje   podatkov, navedenih v vseh prevoznih dokumentih. Potrebno je, da se teže, kode ZED in cene ujemajo v vseh dokumentih, priloženih tovoru.

T1 – tranzitna deklaracija ali nordijski potni list

T1 je dokument, ki je carinska (finančna) garancija, ki se uporablja za blago, ki prečka ozemlje EU v tranzitu, ali za zavarovanje dostave blaga od meje Evropske unije do carinskega skladišča ali notranje carine.

T1 je finančna garancija, ki jo izda carinski agent v korist carinskih organov EU in zagotavlja plačilo vseh dajatev in pristojbin v proračun EU.

Na primer, če blago, ki se giblje skozi EU po postopku T1, ni dostavljeno od meje do carinske postaje, bo moral zastopnik, ki izda T1, plačati vse carine, če je bilo blago ocarinjeno za uporabo v EU. V praksi se T1 uporablja kot alternativni sistem jamstev Sarnet TIR (TIR).

EX1 – Izvozna deklaracija

PRIMER 1

EX1   je dokument, ki potrjuje dejstvo izvoza blaga izven EU, ki ga potrdijo carinski organi.
Ni pomembno dejstvo, da ima EX1, ampak pomembne   carinske oznake v   EX1, ki potrjujejo izvoz blaga izven EU.

Prav carinska oznaka EX1 daje prodajalcu blaga v EU pravico do vračila/neplačila znotrajevropskega DDV (DDV).

Deklaracija EX1 mora spremljati tovor evropskega porekla, ki zapusti skladišče prodajalca iz EU izven držav EU. Izjavo EX1 sestavi dobavitelj, dobaviteljev zastopnik ali prevoznik (špediter), ki ima ustrezno pooblastilo. EX1 se lahko navede ne le za blago, proizvedeno v ES, ampak tudi v drugih državah. Podobno lahko T1 prevaža evropsko blago.

Potrdilo 1 EUR

Potrdilo EUR 1 je eden najpomembnejših dokumentov pri izvozu iz držav EU, ki potrjuje njihovo poreklo. Izda se pri prevozu blaga iz držav EU v državo, ki je z EU podpisala sporazum o podeljevanju medsebojnih trgovinskih preferencialov, in se predloži na carinskem mestu.

Zahteve za registracijo

  • Blago mora izpolnjevati zahteve Protokola 1 k Sporazumu (Pravila o poreklu).
  • Jezik dokumenta je angleščina ali jezik katere koli države v pogodbi.
  • Prispevki so izpolnjeni ročno, s tiskanimi črkami, s črnilom.
  • Certifikat mora vsebovati opis izdelka, ki je naveden v posebnem stolpcu.
  • Če je stolpec nepopoln, pod opis narišemo vodoravno obrobo in prazen prostor pod njim prečrtamo z znakom v obliki črke Z.
  • Dokument je potrebno izpolniti za vse serije blaga.

Seznam dokumentov

Za pridobitev potrdila je potrebno pristojnemu organu države izvoznice predložiti seznam dokumentov:

  • izjavo, vključno z izjavo izvoznika;
  • potrdilo o preferencialnem poreklu izdelkov iz države izvoznice (če se tovrstna dobava opravlja prvič);
  • izvirnik potrdila (če obstaja) in elektronska kopija (obvezno).

Značilnosti izdaje potrdila EUR 1

Izdajo opravi carinski urad države izvoznice. Pooblaščena organizacija je dolžna sprejeti vse možne ukrepe za preverjanje porekla blaga, zato ima pravico zahtevati vse podatke o tovoru, za katere meni, da so potrebni. Dolžnost izvoznika je zagotoviti vse potrebne podatke in dokumente.

Carinski urad pa jamči za ažurnost in pravilnost registracije. Izdaja je brezplačna. Rok je do 3 dni od evidentiranja vloge.

Rok veljavnosti izdanega dokumenta je 4 mesece.

Običajno se potrdilo EUR 1 izda pred izvozom. Naknadna registracija pa je možna po tem, ko je bil tovor prepeljan na ozemlje druge države. Vendar šele po popolnem preverjanju podatkov, ki jih je predložil izvoznik.

Ko potrdilo ni izdano

  • Če je skupna vrednost sklopa manjša od 6.000 eur.
  • Če je blago obdavčeno po ničelni davčni stopnji uvozne dajatve carinske tarife.
  • Če ima izvoznik status pooblaščenca.

Več o tem, ali je v vašem primeru potrebno potrdilo EUR 1, lahko izveste pri naših strokovnjakih.

Račun

Račun

Račun   (angleško   invoice   ) — v mednarodni poslovni praksi dokument, ki ga prodajalec zagotovi kupcu in vsebuje seznam blaga, njegovo količino in ceno, po kateri bo dobavljeno kupcu, formalne značilnosti blaga (barva, teža itd.), pogoji dostave ter podatki o pošiljatelju in prejemniku. Iz izpisa računa je razvidno, da je (razen v primerih, ko je dobavljeno po predračunu) kupec dolžan plačati blago v skladu z navedenimi pogoji. Račun je dokument, ki se uporablja izključno za namene davčnega nadzora, zato ga ni mogoče obravnavati kot analog računa. 

Incoterms 2010: Uradna pravila za razlago mednarodnih trgovinskih pogojev

ncoterms ali mednarodni komercialni pogoji so vrsta vnaprej določenih komercialnih pogojev, ki jih je objavila Mednarodna gospodarska zbornica (ICC) in se nanašajo na mednarodno gospodarsko pravo. Pogosto se uporabljajo v mednarodnih trgovinskih sporazumih ali postopkih javnih naročil, saj njihovo uporabo v mednarodni prodaji spodbujajo trgovinski sveti, sodišča in mednarodni pravniki. Incoterms so niz tričrkovnih trgovinskih izrazov, povezanih z običajnimi pogodbenimi prodajnimi praksami, in so namenjeni predvsem jasni opredelitvi nalog, stroškov in tveganj, povezanih s prevozom in dostavo blaga. Incoterms določajo prodajno pogodbo, ki opredeljuje ustrezne obveznosti, stroške in tveganja, povezana z dostavo blaga od prodajalca do kupca. Vendar to ni pogodba ali zakon. Poleg tega ne določa, kam se lastnine prenesejo, in se ne dotika cenovnih, valutnih ali kreditnih pozicij.

Namen Incoterms je zagotoviti nabor mednarodnih pravil za razlago najpogosteje uporabljenih trgovskih izrazov na področju zunanje trgovine. Na ta način se je mogoče izogniti ali vsaj močno zmanjšati negotovosti zaradi različne interpretacije tovrstnih izrazov v različnih državah.

Prvo delo, ki ga je objavil ICC o pogojih mednarodne trgovine, je bilo objavljeno leta 1923, prva izdaja, znana kot Incoterms, pa je bila objavljena leta 1936. Pravila Incoterms so bila spremenjena v letih 1953, 1967, 1976, 1980, 1990 in 2000, in osma različica – Incoterms 2010 – je bila objavljena 1. januarja 2011. ICC je začel posvetovanja o novi izdaji Incoterms 2020, ki se bo imenovala “Incoterms 2020” in je registrirana blagovna znamka ICC.

Pravila za prevoz po morju in celinskih vodah:

FAS   – Free Aboard Vessel – tveganje preide na kupca, vključno s stroški prevoza in zavarovanjem tovora, ki ga na plovilo (tj. določen pristaniški terminal) dostavi prodajalec. Za evidentiranje tovora je odgovoren prodajalec.

FOB   – Free on Board – tveganje preide na kupca, vključno s plačilom vseh transportnih stroškov in zavarovanjem tovora, ki ga prodajalec dostavi na krov plovila. Naslednja stopnja po Franku je vzdolž ladijskega boka.

CFR   – Cost and Freight – prodajalec dostavi tovor, tveganje preide na kupca, ko je tovor dostavljen na krov plovila. Prodajalec nosi stroške prevoza v namembnem pristanišču. Naslednja etapa po Franku Bort Sudn.

CIF   – Cost, Insurance and Freight – tveganje preide na kupca, ko je tovor dostavljen na krov plovila. Prodajalec nosi stroške prevoza in zavarovanja v namembnem pristanišču. Zavarovanje je vključeno v nasprotju s stroški in prevozom.

Ureditev prevoza z vsemi vrstami prevoza:

EXW   – franko tovarna – prodajalec dostavi (brez nakladanja) blago na razpolago kupcu in v prostore prodajalca. Ta izraz se uporablja že dolgo časa, saj prodajalec v tem primeru nosi minimalno odgovornost. Obveznost kupca je omejena na posredovanje izvoznih informacij prodajalcu.

FCA   – Free Carrier – prodajalec dostavi blago prevozniku in je lahko odgovoren za registracijo blaga za izvoz (izpolnjevanje osnovnih podatkov). Ta pristop je bolj praktičen kot Franko-Zavod, saj upošteva obremenitev pri dvigovanju tovora na krovu ladje, medtem ko prodajalca bolj skrbijo kršitve pri izvozu blaga.

CPT   – Carriage Paid to – prodajalec dostavi blago prevozniku na dogovorjenem mestu, tveganje preide na kupca, prodajalec pa mora plačati stroške prevoza blaga do cilja.

CIP   – Carriage and Insurance Paid Before – prodajalec dostavi blago prevozniku na dogovorjenem mestu, tveganje preide na kupca, prodajalec pa plača stroške prevoza in zavarovanja na destinaciji.

DAT   – Dostava na terminalu – prodajalec nosi stroške, tveganje in odgovornost do razkladanja (dostave) blaga na pomolu, skladišču, postaji ali terminalu. Stroške ležarine ali enostavne lahko nosi prodajalec. Prodajalec predeluje blago za izvoz, ne za uvoz. Dostava na terminalu nadomešča “Dostava s pristanišča” in “Dostava z ladje”.

DAP   – Dostava na cilj – prodajalec nosi stroške, tveganje in odgovornost blaga, dokler ne prispe do kupca na destinaciji. Prodajalec predeluje blago za izvoz, ne za uvoz. Dostava na cilj nadomešča “Dostavo do meje” in “Dostavo brez plačila carine”.

DDP   – Dostava s plačano dajatvijo – prodajalec nosi stroške, tveganje in odgovornost za carinjenje blaga, ki je v lasti kupca, na destinaciji. Za razkladanje blaga je odgovoren kupec. Prodajalec je odgovoren za registracijo blaga za uvoz, plačilo carin in davkov, zato kupec ni “odgovorni uvoznik”. Incoterms 2010…

  • Ugotovitev lastninske pravice oziroma prenos lastninske pravice na blagu ne sodi med plačilne pogoje.
  • Nanaša se na pogodbe o opravljanju storitev in ne opredeljuje pogodbenih pravic ali obveznosti (razen dostave) ali kršitev pogodbenih pravic.
  • Zaščita strank pred lastnim tveganjem ali izgubo in ne krije vrednosti blaga pred ali po dostavi.
  • Določitev pogojev prenosa, prevoza in dobave blaga. Nakladanje kontejnerja NE vključuje embalaže in mora biti določeno v prodajni pogodbi.
  • Ne pozabite, pravila Incoterms niso zakon in pravila Incoterms ne določajo obveznosti strank
Incoterms 2010

Seznam pakiranja

Seznam pakiranja

Blagovni dokument v obliki opisa, ki prikazuje lastnosti blaga. Pakirna lista je potrebna, kadar je v istem paketu blago različnih sortimentov. Pakirna lista vsebuje podatke, kot so: količina posameznega artikla (število kosov v paketu); številka paketa.

Pakirna lista se uporablja poleg računa, kadar se odpremlja veliko število artiklov, pri katerih je količina, teža ali vsebina vsakega posameznega artikla drugačna.

Potrdilo o poreklu   je dokument, ki se uporablja v mednarodni trgovini. Označuje državo porekla blaga, vendar “poreklo” v potrdilu pomeni državo, iz katere je blago dostavljeno, potrdilo potrjuje, kje je bilo to blago izdelano.

Država uvoznica lahko zahteva potrdilo, ki ga morajo potrditi uradni organi države izvoznice. Pred sklenitvijo pogodbe se morata tako uvoznik kot izvoznik izjasniti o potrebi po pridobitvi potrdila o poreklu.

Dokumenti in izrazi, ki se uporabljajo v mednarodnem cestnem prometu. Zvezek TIR, CMR, faktura, EURO 1, EX 1, potrdilo o poreklu, dobavnica.